THE ULTRA ZIONISTS (2011 BBC)

https://www.youtube.com/watch?v=8V_6a44N2ZM

POVZETEK, ANALIZA IN KOMENTAR dokumentarca "THE ULTRA ZIONISTS" (BBC, 2011)

POVZETEK
Avtor: Louis Theroux
Produkcija: BBC, 2011
Trajanje: ~60 minut
Kraj dogajanja: Zahodni breg, Vzhodni Jeruzalem, Hebron

Louis Theroux se poda v srce ultra-cionističnega gibanja na okupiranem Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu, kjer živi in snema s posamezniki in družinami, ki verjamejo, da jim je Bog obljubil to zemljo in da imajo pravico – in dolžnost – izpodriniti Palestince, tudi z nasiljem. Srečamo:

• Ultra-verske judovske naseljence, ki odkrito priznavajo, da ne verjamejo v enakost s Palestinci ("Jews are chosen, not equal to Arabs").
• Ameriške priseljence v Silwanu, ki vztrajajo, da gre za njihovo "srce", kljub žalitvam in nevarnostim, ki jih s svojo prisotnostjo povzročajo.
• Radikalne mladostnike na nezakonitih naselbinah kot je Havat Gilad, ki zavračajo izraelsko državo, a zahtevajo vojaško zaščito.
• Organizacije kot Ateret Cohanim, ki z denarjem iz ZDA kupujejo domove v muslimanskih četrtih Jeruzalema in skrivajo identiteto prodajalcev.
• Vojaške postopke proti palestinskim protestnikom (kot v Bil’inu in Nabi Saleh), kjer IDF redno uporablja solzivec in gumijaste naboje.
• Palestinske aktiviste in otroke, ki živijo pod dnevnim nadzorom, poniževanjem in nasiljem.
• Krščanske prostovoljce iz ZDA, ki pridejo delat na vinograde na okupiranem ozemlju v veri, da izpolnjujejo biblične prerokbe.

Dokumentarec se konča z nasiljem v Silwanu, kjer izraelski varnostnik ubije Palestinca, izbruhnejo nemiri, Theroux pa zaključi z vprašanjem, kdo ima tukaj res pravico do življenja in zemlje.

ANALIZA
1. Verski ekstremizem kot orodje kolonizacije:
Naseljenci niso le navadni verniki, temveč mesijanski kolonialisti, ki uporabljajo Biblijo kot pravni dokument, s katerim razglasijo vse Palestince za začasne "goste" na svoji zemlji. Ne skrivajo svojega rasizma ("Jews are chosen") in ne priznavajo nobene palestinske nacionalne pravice. Religija postane alibi za supremacijo.

2. Državni aparat kot ščit za nezakonita dejanja:
Izraelska država (vojska, policija, pravosodje) ne le tolerira, ampak aktivno ščiti naseljence – tudi takrat, ko kršijo lastne izraelske zakone. Medtem so Palestinci brez volilne pravice, pod vojaškim nadzorom in pogosto kriminalizirani že zaradi obstoja.

3. Cinizem "demokracije":
Theroux skozi pogovore prikaže praznost izraelske samozavesti kot "edine demokracije na Bližnjem vzhodu". Palestinci v Hebronu nimajo volilne pravice, so pod vojsko, njihove trgovine so zaprte, ulice sterilizirane, življenje pa urejeno s strani okupatorjev.

4. Ironija ameriških "romarjev":
Ameriški evangelijski kristjani, ki pomagajo pri vinogradih v nezakonitih naselbinah, igrajo vlogo kolonialnih lakajev – za "duhovno odrešitev" delajo za naseljence, a jim ni dovoljeno niti piti njihovega vina (ker ni "košer"). To razgalja asymetrijo moči in slepoto vere, ki legitimizira okupacijo.

5. Rasna teologija in politika "žrtve":
Vse je prežeto s teologijo žrtve – cionisti primerjajo svoj položaj z Židi v Auschwitzu ("Either we stay here or return to the ovens of Auschwitz"). Ta manipulacija s holokavstom legitimira nasilno prisvajanje zemlje in prikriva agresijo.

6. Dvojna država, dvojna zakonodaja:
Znotraj istega mesta (Hebron) obstajata dve zakonodaji: za Jude – svoboda, zaščita, dostop; za Palestince – prepoved gibanja, preiskave, ponižanje. Apartheid v vsej svoji grobosti.

7. Globalna odgovornost:
Film ves čas namiguje na vlogo tujih donatorjev – zlasti iz ZDA – in na impotenco mednarodne skupnosti, ki obsoja, a ne ukrepa. Naseljenci odkrito zaničujejo mednarodno pravo ("OK, so what for the world?").

KOMENTAR
Theroux naredi tisto, kar BBC danes redko še upa: pogumno, subtilno in nepopustljivo razgalja ne samo realnost okupacije, ampak njeno groteskno normalizacijo. Njegova prisotnost ni le opazovalna – njegova vprašanja so etična ogledala. Dokumentarec ne potrebuje naracije. Dovolj je kamera, ki sledi 17-letnemu fanatiku, ki s sveto knjigo in orožjem v roki sanja o "etničnem čiščenju" kot o božji zapovedi.

Theroux uspe zadržati treznost, čeprav se giblje v surrealnem teatru verskega fašizma. Eden najbolj osupljivih trenutkov je intervju z izraelskim naseljencem, ki Američanom mirno razlaga: "Ni problema, da delajo za nas. Oni želijo služiti." To ni le kolonializem – je sadistični ekshibicionizem moči, zamaskiran v vero in pravico.

V zaključku je dokumentarec skoraj preroški. Čeprav je bil posnet leta 2011, jasno pokaže, kam vodi cionistični ekstremizem: ne k sobivanju, temveč k popolni dehumanizaciji drugega. Leta 2024 ni več treba ugibati – sadovi te norosti so zdaj genocidni.

ZAKLJUČEK
"The Ultra Zionists" je neprecenljiv dokument časa – portret sveta, kjer se verska absolutnost sreča z vojaško močjo in ideološko zaslepljenostjo. Louis Theroux brez senzacionalizma, z rahlim sarkazmom in temeljito človečnostjo razgali bistvo cionistične kolonizacije: ni to religija – to je totalitarizem s svetim žigom.