How Central Banks have Seized Power over our Societies

https://www.youtube.com/watch?v=eB_B03nghsk

1. Uvod: Nadvlada centralnih bank
Centralne banke so skozi zgodovino postopoma pridobile ogromno moč nad gospodarstvi in družbami, ne da bi bile pod kakršnim koli demokratičnim nadzorom. Njihova neodvisnost je pogosto prikazana kot nujna za stabilnost, vendar dokument razkriva, kako so v številnih primerih aktivno povzročale krize, da bi spodbudile radikalne politične in ekonomske spremembe.

2. Okupacija Japonske in obnova pod nadzorom ZDA
Po koncu druge svetovne vojne je Japonska postala eksperiment v prestrukturiranju gospodarstva in družbe pod ameriškim vplivom:

Douglas MacArthur je vodil okupacijo in izvajal reforme, ki so Japonsko oblikovale v ameriški politični in ekonomski model.
Cenzura in nadzor: Tradicionalna kultura, kot so kabuki predstave, je bila cenzurirana, medtem ko so bile informacije o ameriškem bombardiranju Hirošime in Nagasakija prepovedane.
Sojenja za vojne zločine: Voditelji, kot je bil Tojo Hideki, so bili kaznovani, vendar so številni vojni birokrati kasneje ponovno prevzeli ključne vloge v japonskem gospodarstvu.

3. Ponovna vzpostavitev Japonskega finančnega sistema
Bančni sektor je bil ob koncu vojne skoraj bankrotiran, saj so bili glavni premoženjski vložki vojni dolgovi in krediti uničenim industrijam.
Rešitev: Banka Japonske (BoJ) je preprosto odkupila slabe dolgove s sveže ustvarjenim denarjem.
Ameriška vloga: Prva dva guvernerja BoJ sta bila imenovana s strani ameriške okupacijske uprave.

4. Gospodarski model "vojne ekonomije" v mirnem času
Japonska se je hitro industrializirala z uporabo metod, ki so bile izpeljane iz vojnega gospodarstva:
Usmerjeno kreditiranje (Window Guidance): Banka Japonske je nadzirala, kateri sektorji bodo dobili posojila in v kakšnem obsegu.
Centraliziran nadzor nad bančništvom: BoJ je ukazovala bankam, koliko posojil morajo odobriti, s čimer je spodbujala rast določenih sektorjev.
Karteli in industrijska koordinacija: Konkurenčnost na notranjem trgu je bila umetno omejena, da bi preprečili gospodarske zlome.

5. Japonska gospodarska rast in nevarnosti prevelike centralizacije
Japonska je doživela izjemno gospodarsko rast, ki jo je poganjala državna usmerjenost in masivno posojanje.
Ekscesna konkurenca: Podjetja so se borila za tržni delež in ne za dobiček, kar je pogosto vodilo v bankrote.
Ekstremna rast: Leta 1959 je gospodarstvo zraslo za 17 %, s čimer je postalo drugo največje na svetu.

6. Ustvarjanje balona v 1980-ih
V osemdesetih letih se je Banka Japonske odločila ustvariti umetni finančni balon, da bi s pomočjo krize dosegla preoblikovanje japonskega gospodarstva:

Masovno posojanje: Letna rast posojil je bila skoraj 15 %.
Razcvet borze in nepremičnin:
Med 1985 in 1989 so cene delnic narasle za 240 %.
Cene nepremičnin so se povečale za 245 %, vrednost zemljišč v Tokiu pa je presegla celotno vrednost Kalifornije.
Špekulacije podjetij: Tudi avtomobilski proizvajalci, kot je Nissan, so zaslužili več z naložbami kot s prodajo avtomobilov.

7. Pok balona in dolga recesija
1989: Novi guverner Banke Japonske, Yasushi Mieno, je umetno zaustavil balon.
1990: Borza je padla za 32 %, kmalu pa so se zrušile tudi cene nepremičnin.
1991: Ukinitev "Window Guidance", kar je banke pustilo brez jasnih smernic.
Posledice:
Več kot 5 milijonov ljudi je izgubilo zaposlitev.
Samomor je postal najpogostejši vzrok smrti pri moških med 20 in 44 let.
212.000 podjetij je bankrotiralo.

8. Banka Japonske zavestno podaljšuje recesijo
Kljub katastrofalnim učinkom je Banka Japonske zavrnila sprejetje ukrepov, ki bi lahko rešili gospodarstvo.
Zakaj? Namen Banke Japonske ni bil reševati gospodarstva, temveč uničiti star model japonskega kapitalizma in ga nadomestiti z ameriškim modelom.
Ustvarjanje "krize" za vsiljevanje reform:
Leta 1998 je BoJ dobila popolno neodvisnost.
Japonska je začela prehod na ameriški model delniškega kapitalizma.
Deregulacija in privatizacija sta povzročili večjo neenakost in brezposelnost.

9. Paralele z azijsko finančno krizo 1997
Tajvan, Koreja in Indonezija so bili prisiljeni v odprtje svojih kapitalskih trgov.
IMF je izkoristil krizo, da je vsilil gospodarske spremembe:
Prisilen propad bank in prevzem s strani tujih vlagateljev.
Zapiranje podjetij in množična brezposelnost.
Dvojna merila: Ko je leta 1998 v ZDA skoraj propadel hedge sklad LTCM, so ZDA organizirale reševanje, azijskim državam pa so preprečile enako.

10. Centralne banke danes: Euro kriza kot orodje prisilnih reform
Evropska centralna banka (ECB) uporablja podobne taktike:
Ustvarjanje dolžniške krize v Grčiji, Španiji in Italiji.
Pogojevanje finančne pomoči z varčevalnimi ukrepi in centralizacijo moči v Bruslju.
ECB in Evropska komisija sta uporabili krizo, da bi prevzeli več nadzora nad proračunskimi politikami držav članic.

11. Zaključek: Kako so centralne banke prevzele nadzor
Centralne banke ustvarjajo krize, da bi vsilile spremembe, ki jih sicer ljudje ne bi sprejeli.
Njihova "neodvisnost" je v resnici odsotnost demokratične odgovornosti.
Primeri manipulacij:
Japonska v 90-ih.
Azijska finančna kriza 1997.
Euro kriza po 2010.
Prevara o "nevidni roki trga": Centralne banke trdijo, da so pasivne, v resnici pa aktivno oblikujejo gospodarstva in politične sisteme.

12. Kaj sledi?
Ali lahko ljudje zahtevajo nadzor nad centralnimi bankami?
Ali bomo dovolili, da centralne banke še naprej ustvarjajo umetne krize?
Ali se bomo zavedali, kako globoko centralne banke vplivajo na vsakdanje življenje?
To je bistvo dokumenta – centralne banke ne delujejo kot nevtralni regulatorji, temveč kot politični igralci, ki z manipulacijami silijo v spremembe, ki koristijo elitam, ne pa navadnim ljudem.