Cries and Whispers, Bergman, 1972 - But a tissue of lies

Nihče ni pojmil.
Bilo je naravnost neumljivo. Osemnajst let je bila stara, tri mesece omožena, lepa, krasna, njen mož je bil bogataš in le malico v letih in debelušen, da se je jedva videlo. Skočila je v vodo. Kar tako nek dan, brez katastrofe, brez pisem, brez scen. Prav nič se ni čulo o tajni, prepovedani ljubezni, o kaki drugi, skrivni nesreči. Odšla je iz salona, uprav, ko so se gostje poslavljali in še le drugi dan so jo našli v vodi pri jezu. Njen mož ni pojmil in ne sorodniki, ne znanci, — nihče . . .
Ali da, da . . . Nekatere mlade, lepe žene malko priletnih debelušnih, bogatih gospodov so razumele . . .
Ali molčale so.
Molčale so, kakor mrtve, gluhe stene njihovih spalnic, ob katere se je zaganjal neskončen, tih, brezglasen stud, molčale so, kakor zrak v katerega so dihale svoj neizmerni, potuhnjeni gnjus . . .
Molčale so, oblačile se v svilo in vesile na se zlato in dragotinje, zakaj voda je globoka in smrt tako strašna!

Misterij žene, Zofka Kveder

https://www.facebook.com/photo/?fbid=10161861842902438&set=a.167111367437