American Psycho, 2000 - Intro to Patrick Bateman

hmmm, veš kako je, vidim....narcis je zaljubljen v 'svoje lepo obličje'...pol to obličje (gosenca) sesuje (če; nekateri nikol)...pol se zaljubi v pravega sebe!!!!!
😉
https://www.facebook.com/uros.cerar/posts/266676923386921
Zgodba o narcisu opisuje tragiko narcistične motnje. Narcis, ki gleda svojo podobo v vodi, se zaljubi v svoje lepo obličje, na katerega je bila gotovo ponosna tudi njegova mati. Tudi nimfa Eho se odziva na klice mladeniča, v katerega lepoto je zaljubljena, tako kot matere naših pacientov. Ehini klici prevarajo Narcisa. Tudi njegova zrcalna podoba ga vara, saj zrcali le njegov POPOLNI, VELIČASTNI DEL, drugih strani pa ne. Njegova hrbtna stran in njegova senca ostaneta skriti, ne sodita k njegovi ljubljeni zrcalni podobi in sta zato izključeni.
Ta stadij očaranosti lahko primerjamo z grandioznostjo, "RAZJEDAJOČE HREPENENJE PO SAMEM SEBI", ki nastopi po očaranosti, pa z depresijo. Narcis ni hotel biti nič drugega kot lepi mladenič, tajil je svojega pravega sebe, hotel se je združiti z lepo podobo. To je vodilo v samoodpoved, v smrt, ali po Ovidovi različici - v preobrazbo v rožo. Ta smrt je logična posledica zlitja z lažnim jazom. Živosti življenja namreč ne omogočajo le "lepa", "dobra", prijetna čustva, ta tudi ne poglabljajo našega bivanja in ne nam pomagajo do odločilnih spoznanj. Pogosto nam to omogočajo prav neprijetna, neprilagojena čustva, pred katerimi bi najraje pobegnili: nemoč, sram, zavist, ljubosumje, zmedenost, žalost. V analitikovi sobi je ta čustva mogoče doživeti in tako se pokažejo v svoji arhaični obliki. Ta prostor je torej ogledalo pacientovega notranjega sveta, veliko bogatejšega od "lepega obličja".
Narcis je sicer zaljubljen v svojo idealizirano podobo, vendar ne grandiozni ne depresivni "Narcis" NE MORE ZARES LJU-BITI. Njegovo navdušenje nad lažnim jazom mu ne onemogoča le ljubezni do objekta, ampak tudi in predvsem ljubezen do edinega človeka, ki mu je povsem zaupan - do samega sebe.
miller, Drama je biti otrok