DOLGOTRAJNA KOVIDNA ELOKVENTNOST - Nujno poslušanje - 150. Zoom BELIS - Mag. Mihael Bellis

Razlika med neuspešnim in uspešnim psihopatom je v tem, da je prvi v zaporu, drugi pa v kravati oblikuje svetovno politiko in naše vsakdanje življenje, če mu s svobodno rečemo »DA« in če svobodno prikimamo njegovi državni dobrodušni, zastonjski ponudbi. Katerikoli zastonjski ponudbi s strani države. Če je ponujena: saj vam ni treba plačati, to je brezplačno, gre za naše dobro, za IME SKUPNEGA DOBREGA za državljane, vedite, da je to PAST. Zavedati se je treba razlike med državno mehko ponudbo ZA VAS JE TO ZASTONJ in med tem, kar državljani resnično želimo in pričakujemo, da naj bi izvoljeni politiki za nas naredili. Težava je v tem, da so gratis, zastonjske ponudbe s strani države tiste, ki jih državljan najdražje plača s svojo svobodo in izgubo suverenosti zaradi: ležernosti, komodnosti in lenosti. Veliko težje pa država skrije tiste storitve, ki jih državljani plačujemo. Tam jih lahko držimo za kravato in pravno zahtevamo od njih osebno in družbeno odgovornost!
Psihopati so pošasti, ki izgledajo kot navadni ljudje, danes v obleki politikov, ki so prevzeli naš svet. To je resničnost patokracije, izraz, ki ga je skoval poljski psiholog Andrej Łobaczewski in ga opredelil kot pravilo psihopatov, dedno anomalijo, ki v velikem obsegu povzroča zlo. Psihopati so učinkoviti stroji, ki nimajo duše in se hranijo z energijo drugih ljudi, zaradi česar so energijski vampirji. Privlačijo jih moč in strukture, kjer lahko izvajajo svojo moč in pogosto se izogibajo družbenim pravilom, ki od njih zahtevajo odgovornost. (Drecherjev zakon iz leta 1968, kar bomo videli v nocojšnjem filmu nazorno pokazano, kako si prirejajo zakone za izmikanje krivde holokavsta in genocida …)
Nocojšnji film: ZLOČIN BREZ KRIVDE / DRECHERJEV ZAKON / PRIMER COLLINI je Film o nenavadnem umoru, ki razkrije velik sodni škandal, katerega korenine segajo v čas druge svetovne vojne. Ko tekom sodnega procesa odvetnik Caspar tone vse globlje in globlje v primer, se hkrati spopada s svojo preteklostjo iz otroštva. Pri tem iskanju pa nesluteno odpre na enega od največjih sodnih škandalov v zgodovini Nemčije, ko odkrije resnico, ki je nihče ne želi slišati. In kaj je resnica, ki je nihče ne želi videti ali slišati?
Psihopatija je izraz namere prevlade in ni omejena na nezakonite dejavnosti. Psihopati imajo lastnosti, kot so pomanjkanje krivde, nepoštenost, egocentričnost, manipulacija, in jih je mogoče najti na vseh področjih življenja, vključno s politiko, pravom in poslom. Vešči so na poseben način, da se izogibajo socialnim pravilom in se pogosto sklicujejo na pravni argument, da niso kršili zakona. Psihopati se ničesar ne bojijo in so pogosto označeni kot samozavestni v družbi, ker se ne sprašujejo in ne razmišljajo o posledicah svojih dejanj in živijo le v sedanjosti, osredotočeni izključno na zadovoljevanje svojih primitivnih potreb.
Patokracija je makrobolezen, ki prizadene vsako družbeno in državno institucijo in ne pozna meja, dokler ne uniči vsega. To ideologijo uporabljajo kot karikaturo, podobno kot virus, ki parazitsko izčrpava svojega gostitelja do konca življenja. Patokracija pozna psihološke sisteme, s katerimi um normalnih ljudi pogoji s podzavestnimi psihološkimi procesi, kar vodi do tega, kar Hegel imenuje nesrečna zavest. Negativna selekcija je postopek, v katerem so posamezniki izbrani s šibkejšimi intelektualnimi sposobnostmi in psihopatskimi odstopanji, s čimer psihopati zagotovijo, da se navadni ljudje, ki izberejo svoje politične ali županske kandidate, ne počutijo ogroženi.
Patokracija pogosto uporablja pravne vrzeli za izkoriščanje sistema, ki ga je vzpostavila, in se izogiba kakršni koli odgovornosti z uporabo situacij kot sredstva, ki ustreza njenemu namenu v tistem trenutku. Uporabljajo tehnike paramoralizma, spreobrnjenja, povratne blokade, transpersonalizacija služi patokratom kot sredstvu za ohranjanje in krepitev razmerij moči, kot instrument manipulacije množic s strani elit. Patokracija zaradi želje po svojem zlu opazi vsako ključno napako katerekoli ideologije in uniči samo bistvo te ideologije, tudi če gre za religije. Eden od načinov za utrditev patokracije je korporativizem, nekakšen institucionalni amalgam velike vlade, vojske in korporacije, ki ima neomejeno moč v obliki monopola. Korporativisti prevladujejo nad delom vlade s pomočjo lobistov in nadzorujejo našo zavest. Težnja korporativizma je samouničenje v obliki izgradnje novega sistema.
Patokracija zaradi svoje duševne in življenjske moči odlično deluje v vojnih situacijah in zaradi svoje čustvene brezbrižnosti ni nagnjena k zasliševanju, pogovoru ali argumentaciji. Skirtoidi lahko zagotovijo vrnitev patokracije na oblast z državnim udarom, ker imajo pomemben položaj v vojski. Kdo so skirtoidi? Skirtoidi so vitalni, egoistični posamezniki, ki zaradi svoje vzdržljivosti in psihološke odpornosti postanejo dobri vojaki (v vojski ali v civilni obleki). V mirnem času niso sposobni razumeti subtilnih življenjskih stvari ali preudarno vzgajati otrok. Srečni so v primitivnem okolju; neizmerno jih moti tako imenovani umirjen kauč sistem, in udobno okolje v njih zlahka povzroči histerizacijo celotne družbe. Ne prenesejo miru in harmoničnega življenja. So strogo konzervativni na vseh področjih in podpirajo vlade, ki vladajo s trdo roko in prinašajo v družbo stalni red, nova pravila ali recimo temu tedenske odloke. To jih osrečuje!
Nevarnost je v tem, da bi patokracija, ki daje prednost nepotizmu in klienetelizmu lahko uporabila novo ideologijo, ki bi našla plodna tla med neprilagojenimi posamezniki, predvsem tistimi, ki zavračajo meritokracijo (to je ureditev, pri kateri se položaji, funkcije dodeljujejo glede na znanje, izkušnje, uspehe in resnične sposobnosti) in s tem uvajajo negativno selekcijo, da bi izločili sposobne ljudi. Patrokrate večina družbe dojema kot največjo grožnjo ekonomski varnosti, preko katere jih lahko vodijo v prodor dekadence, ki stalno erodira in degradira družbene in poslovne odnose. Čemur smo danes prič na vsakem koraku (politika, zakonodaja, sodstvo, policija, občine, socialne službe, nevladne organizacije vodene s strani državnih patrokratov, korporacije, večja podjetja, managerji, direktorji, druge javne službe, univerze in tako naprej).