Hrana kot oborožitev politične uresničitve Agende 2030 - Mihael Bellis

Vojno za hrano, kot nam je že znano, vodijo korporacije in pri tem uporabljajo vse mogoče prevare in laži, od korupcije, lobiranja in nasilja do državnih prevratov, umorov ter pobojev, ponarejanje hrane in druge sofisticirane načine goljufij. Korporacijam je omogočeno praktično vse. Kaj lahko storimo ljudje?

Hrana kot oborožitev politične uresničitve
Agende 2030

POGLED NAZAJ - DANES NIČ NOVEGA

HRANA JE OROŽJE
"Mogočnejše od raket"

Sredi vsesplošne lakote v zadnjih letih je postalo dramatično jasno, da bodo Združene države svoje kmetijske presežke uporabile, ne za ublažitev lakote temveč, za spodbujanje lastnih imperialnih interesov. Na svetovni konferenci o hrani v Rimu leta 1974 je ameriški minister za kmetijstvo. Earl Butz je napovedal, da je: »Hrana orodje. To je orožje v pogajalskem kompletu ZDA.« Senator Hubert Humphrey je to povedal še bolj odkrito, ko je rekel: »Hrana je moč. V zelo resničnem smislu je to naše dodatno merilo moči."

Ko je prehranska kriza poudarila odvisnost sveta od ameriškega žita, so oblikovalci politik sprožili novo pobudo za vključitev "moči hrane" v ameriško zunanjo politiko. Ameriški strategi so se dobro zavedali, da so posledice ameriškega posredovanja v Vietnamu postavile nove meje njihovi zmožnosti zaščititi interese ZDA v tretjem svetu. Hkrati so se Združene države soočile z novimi izzivi držav tretjega sveta, zlasti držav OPEC, ki so si prizadevale uveljaviti večji nadzor nad svojimi naravnimi viri. V tem kontekstu je državni sekretar Henry Kissinger v 1973 Svetu za nacionalno varnost (NSC) naročil, naj izvede obsežno študijo prehranske politike ZDA. Eno od vprašanj, ki naj bi jih obravnaval NSC, je bila politična posledica odvisnosti držav tretjega sveta od Združenih držav kot dobaviteljice hrane.

Čeprav lahko le špekuliramo o vsebini študije NSC, je poročilo, ki je v javnost pricurljalo in ga je pripravil politični oddelek Cie, dalo vpogled v razmišljanje ameriških strategov. Študija ameriške obveščevalne agencije CIA predvideva resno pomanjkanje hrane* v prihodnjih letih in naraščajočo odvisnost sveta od uvoza žita iz ZDA. To bo po mnenju Cie pomenilo "povečanje moči in vpliva ZDA, zlasti v odnosu do revnih držav s pomanjkanjem hrane." CIA je še bolj optimistična glede povečanja moči ZDA, ki bi ga povzročilo ohlajanje svetovnega podnebja, ki ga napovedujejo nekateri klimatologi. Glede na to, da ta trend verjetno ne bo vplival na ameriško proizvodnjo, CIA špekulira, da "bi lahko ZDA kot skrbnice večine svetovnega izvoznega žita ponovno prevzele primat v svetovnih zadevah, ki so ga imele v obdobju takoj po II. svetovni vojni." Kissingerjevi poskusi izvleči največjo politično prednost iz ameriškega gramskega monopola kažejo, da se je Svet za nacionalno varnost strinjal s Cio, da ima lahko "moč hrane" pomembno vlogo pri krepitvi upadajoče moči ZDA.

OROŽJE POMOČI

Glavno orožje v ameriškem arzenalu hrane je program pomoči v hrani. Medtem, ko se je Kissinger brez primere zanašal na pomoč v hrani kot opora za ameriško diplomacijo, je bila ta že dolgo instrument zunanje politike ZDA. Tik po prvi svetovni vojni. Herbert Hoover je uporabil ameriški program pomoči v hrani za podporo protikomunističnim silam v Vzhodni Evropi in kot vzvod za pridobivanje političnih koncesij od boljševikov v Rusiji. Ob koncu II. svetovne vojne so ZDA prek Uprave Združenih narodov za pomoč in rehabilitacijo usmerile pomoč v hrani Čang Kajškovim silam na Kitajskem. Takoj po vojni v Evropi pa je bila ameriška hrana poslana v Italijo in Francijo, da bi se zoperstavila grožnji delavskega razreda, ki se je vse bolj premikal na levo. Kasneje so v skladu z Marshallovim načrtom ogromne pošiljke ameriške pomoči v hrani pritekle v Evropo kot del prizadevanj za krepitev območja proti komunizmu.

Sprejetje Javnega zakona (PL) št. 480 leta 1954 je nakazalo novo dobo v ameriški prehrambeni diplomaciji. Čeprav je bil program prvotno zasnovan kot mehanizem za odstranjevanje kmetijskih presežkov v ZDA in za utiranje poti kasnejši komercialni prodaji, so njegovi zagovorniki takoj prepoznali politični potencial programa. Glavni med njimi je bil senator Hubert Humphrey, ki je takrat opazil:

"Slišal sem ..., da lahko ljudje postanejo odvisni od nas pri hrani. Vem, da to ne bi smela biti novica Rood. Zame je to dobra novica, kajti preden lahko ljudje naredijo karkoli, morajo jesti. In če iščete način, da bi se ljudje zanašali na vas in bili odvisni od vas, v smislu njihovega sodelovanja z vami, se mi zdi, da bi bila odvisnost od hrane odlična!"

Do začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja je bil Javni zakon (Public Law) 480 v celoti vključen v arzenal zunanje politike ZDA. Program hrane je postal evfemistično znan kot »Hrana za mir« in ustanovljena je bila pisarna Bele hiše z nazivom: "Hrana za mir".

V zadnjih dvajsetih letih je bilo v tujino pod PL 480 odpremljeno blago v vrednosti približno 25 milijard dolarjev, da bi služilo različnim imperialnim interesom ZDA. To je bilo doseženo v skladu z dvema glavnima določbama zakona: Naslov I, ki predstavlja tri četrtine programa, zagotavlja dolarske kredite (z 2-3-odstotnimi obrestmi, odplačljivimi v 30 do 40 letih) "prijateljskim" tujim vladam za financiranje uvoza kmetijskih proizvodov iz ZDA. V skladu z Naslovom zakona II, pa vlada ZDA hrano financira v obliki donacij zasebnim mednarodnim "humanitarnim" agencijam "prijateljskih" držav.

Vir: NACLA's Latin America and Empire Report. 1975/10/01, - https://doi.org/10.1080/10714839.1975.11724007